Pri aktivnem učenju je naloga profesorja, da študente premakne iz faze pomnjena v bolj aktiven način učenja, v katerem študent razume snov na globlji ravni ter aktivno gradi novo znanje na podlagi lastnih izkušenj in tega, kar že pozna.
Z aktivnim učenjem imajo študenti pomembno vlogo v lastnem učnem procesu, medtem ko je vloga profesorjev, da spodbujajo razmišljanje študentov. Študenti znanje in razumevanje gradijo kot odgovor na priložnosti, ki jih ponuja njihov profesor. Pri aktivnem učenju študente spodbujamo, da so sposobni analizirati, ovrednotiti in sintetizirati ideje (s tem doseči kompetence Bloomove taksonomije višjega reda). Kvalificirani profesorji te globlje ravni razumevanja bolj omogočajo z zagotavljanjem učnih okolij, priložnosti, interakcij, nalog in navodil, ki spodbujajo poglobljeno učenje.
V procesu aktivnega učenja so študenti aktivni in metakognitivni, kar pomeni, da so sposobni ovrednotiti lastno znanje in učenje. Pogosto se uporablja refleksija, saj omogoči posameznikom, da se učijo iz izkušenj o sebi, svojem delu ter širši družbi in kulturi.
Ker aktivno učenje spodbuja študente, da prevzamejo osrednjo vlogo pri svojem učenju, jih bolje pripravi na prihodnjo zaposlitev. Z vključevanjem aktivnosti, kot so študije primerov, problemsko učenje, simulacije itd., v poučevanje omogočamo študentom, da pridobijo veščine in kompetence, ki so bistvene za delovna mesta.
Ključne prednosti aktivnega učenja so:
Za učinkovito in uspešno ustvarjanje morajo profesorji slediti strukturiranemu procesu, ki vključuje pet osnovnih elementov aktivnega učenja:
1. Konstantne in ažurne povratne informacije
Povratne informacije so bistveni del učinkovitega učenja. Učenje je najučinkovitejše, če ga spremljajo povratne informacije strokovnjaka (profesor, mentor), ki s povratnimi informacijami pomaga rešiti izzive ali težave in ponudi potencialne rešitve. Pomembne so procesne povratne informacije, ki so usmerjene na izboljševanje procesa učenja, kaj narediti drugače, da bo učenec dosegel učni izid. Povratne informacije je treba obravnavati bolj kot razpravo ali konstruktivni dialog, ne pa kot enosmerno usmerjene informacije od mentorja/učitelja do študenta. To omogoča študentu, da prevzame nadzor nad lastnim učenjem tako da postane aktivni udeleženec v procesu. Povratne informacije lahko izboljšajo študentovo samozavest, samozavedanje in navdušenje nad učenjem.
2. Mikro učenje.
Z mikro učenjem je prenos znanja za 17 % učinkovitejši. Če je učna vsebina razdeljena na manjše dele, bolj osredotočena in lahko dostopna, jo lahko študenti sprejmejo s svojim tempom, kjer koli že so in kar je najpomembneje, ko so 'pripravljeni'. Mikro učenje v odsekih 3-7 minut se ujema z zmogljivostjo delovnega spomina in razponom pozornosti ljudi. Ustvarja 50 % večjo angažiranost in zavzetost študentov. Z uporabo mikro učenja študenti bolje absorbirajo ključne točke in jih zadržijo, tako da informacije ohranijo in jih uporabi v svojo korist.
3. Uporaba različnih učnih strategij
Aktivno učenje vključuje uporabo različnih stilov učenja. Uporaba slik, simulacij in prototipov, na primer, lahko oživi ideje, poudari različne vidike problema in izzove razmišljanje o možnih rešitvah. Učinkovita je tudi uporaba pripovedovanja zgodb, saj raziskave kažejo, da zgodbe ljudem pomagajo, da si zapomnijo informacije in spremenijo svoja prepričanja, predpostavke in teorije.
4. Timsko delo
Delo v skupinah povečuje angažiranost, učenje in motivacijo. Študenti s timskim delom, običajno razvijejo in izboljšajo kompetence reševanja problemov, imajo višjo motivacijo za učenje predstavijo kakovostne rešitve. Hkrati pa se s stalno usmerjeno interakcijo v skupini razvijajo bolj učinkovite komunikacijske in medosebne veščine.
5. Novo definiran odnos med profesorjem in študentom
Profesorji prevzamejo vloga moderatorjev: moderiranje razprav, zagotavljanje povratnih informacij, nadzor časa, priprava in predlaganje dejavnosti ter vodenje ocenjevanja in vrednotenja udeležencev. Pomembno vlogo imajo dialog in socialna interakcija, vključno z moderiranjem, usmerjanjem in povratnimi informacijami vrstnikov, mentorjem in učiteljev. Vloga profesorjev in mentorjev je tudi spodbujanje samorefleksije in načrtovanja lastnega učnega procesa (Kaj že znam?, kaj se še moram naučiti).
Sistematičen uspeh je dosežen, ko so vsi gradniki aktivnega učenja združeni v celovit sistem ustvarjanja vrednosti pri tem pa ima aktivno vlogo tako študent kot profesor.
