Toda, kako bomo vedeli, ali je uvajanje izobraževanja na daljavo uspešno? Žal smo v Sloveniji v zadnjih letih spremljali zaskrbljujoče zaostajanje visokega šolstva na tem področju. Visokošolske ustanove praviloma niso imele oblikovane strategije, uporaba informacijske tehnologije ni spreminjala pedagoških pristopov in procesov, bolj je bila usmerjena k racionalizaciji izvajanja izobraževanja, veliko je bilo skepticizma. Uvajanje izobraževanja na daljavo je bilo velikokrat prepuščeno entuziazmu posameznih visokošolskih učiteljev. Večleten zaostanek za razvitejšimi državami in neizdelani standardi kakovosti izobraževanja na daljavo v visokem šolstvu so nas zapeljali v slepo ulico.
Epidemija korona virusa je sprožila nenaden preobrat: študijskega procesa namreč skorajda čez noč ni bilo več možno izvajati v predavalnicah. Nenadoma se o izobraževanju na daljavo v visokem šolstvu veliko govori, ni več negativnih prizvokov tega načina študija, na tak ali drugačen način ga izvajajo skorajda vse visokošolske ustanove. A nenaden prehod iz tradicionalnega načina poučevanja v različne izvedbe izobraževanja na daljavo ima tudi svoje pasti. In čeprav se vsi zavedamo, da gre za hiter odziv na razmere brez primere, moramo biti pozorni, kako ta eksperiment v visokem šolstvu poteka, spremljati izvedbo, zbirati podatke, jih skrbno analizirati.
Ali lahko nadomestimo klasično izvedbo študija z izvedbo v virtualnem okolju?
Praksa kaže, da ja in to tudi zelo uspešno. A za to moramo dobro poznati model klasičnega visokošolskega izobraževanja in premišljeno ter poglobljeno oceniti, kaj in kako lahko nadomestimo z digitalnimi tehnologijami in drugačnimi pedagoškimi pristopi.
Zagotovo so teme in vsebine, ki za to, da jih študenti usvojijo, ne zahtevajo veliko personalizacije in interakcije in potekajo v obliki predavanj v predavalnicah. Za takšne vsebine si prenosa v virtualni prostor znamo predstavljati. Posnamemo lahko na primer multimedijsko predstavitev, ki si jo študenti ogledajo v času in kraju po lastni izbiri. Za takšne predstavitve obstajajo številna in z vidika učiteljeve uporabe tudi dokaj preprosta orodja. Transformacija takšnih predavanj v virtualni prostor v pedagoškem smislu ne bo ničesar izgubila in je tudi izvedbeno precej preprosta.
Če bi študentje uporabljali različne spletne vire, bi lahko visokošolski učitelji s pomočjo tehnologije in domišljenih pedagoških pristopov lahko več časa posvetili interakciji, sodelovalnemu učenju, skupnemu kreiranju novega znanja, skupinskim seminarskim in projektnim nalogam, na raziskovanju utemeljenemu poučevanju, mentorstvu in reševanju problemov.
Ampak kako preiti na takšen model? Kako omogočiti različne vrste interakcije: interakcijo z učnim okoljem, interakcijo z gradivi, interakcijo med profesorji, študenti in mentorji?
Kaj potrebujejo visokošolski učitelji, da bodo uspešno krmarili v vodah izobraževanja na daljavo?
Pri klasičnih predavanjih ima učitelj pred seboj študente in lahko spremlja njihovo razumevanje. Študent lahko postavlja vprašanja.
Kako to vključiti v virtualno okolje? Kaj je potrebno še razviti? Učitelj mora pred izvedbo razmisliti kje se lahko pojavi nerazumevanje ali nejasnosti. Ali ob virtualnih predavanjih uporabljati še katera orodja, ki spodbujajo komuniciranje in interakcijo ter katera?
Le nekaj tednov nazaj so se s študenti srečavali v učilnicah, uporabljali table, pripravljali PowerPoint predstavitve. Danes poučujejo od doma, prilagajajo predmete študiju na daljavo kot pač najbolje znajo in zmorejo, pripravljajo navodila študentom, pred izvedbo razmišljajo, kje se lahko pojavijo nerazumevanje ali nejasnosti pri študentih, razmišljajo, katere spletne vire bodo ponudili študentom, in so pri tem pogosto sami.
Učitelji so v tem času postavljeni pred izzive izvedbe izobraževanja na daljavo.
S tem, ko se epidemija ne ustavlja, ko študenti tako kolokvije kot končne izpite opravljajo iz udobja domov, je preverjanje in ocenjevanje znanja za učitelje velik izziv. Katera orodja uporabiti, kako preprečiti goljufanje, kako oblikovati vprašanja?
Spodbuda učiteljem, da je ocenjevanje nujno uskladiti s cilji predmeta, je pri spletnem ocenjevanju še kako na mestu, saj se morajo korenito prilagoditi pristopi in načini ocenjevanja.
Izobraževanje na daljavo v visokem šolstvu zahteva dodatno podporo učiteljem iz visokošolke didaktike za poučevanje na daljavo, kako preverjati in ocenjevati na daljavo, kako uporabljati tehnologijo za spodbujanje interakcije, sodelovanje med študenti, skratka, kako transformirati predmete.
In podpora študentom?
Nikar ne pozabimo na študente. Tudi študentom se vse spreminja. Namesto predavanj po urniku se zdaj vrstijo virtualna srečanja in sporočila učiteljev, kaj pričakujejo, da naj študent opravi.
Skupine študentov v učilnicah delujejo motivacijsko, spodbujevalno in včasih tudi tekmovalno, saj je izobraževanje socialni proces. Če pri izvedbi izobraževanja na daljavo ni dovolj komuniciranja in interakcije med učitelji in študenti, se kaj kmalu lahko zgodi, da študenti razvijejo občutek socialne osamljenosti, občutek, da ne pripadajo skupini študentov.
Pogosta past je tudi predvidevanje, da študenti obvladajo vso potrebno tehnologijo za študij na daljavo. Nikar, študenti potrebujejo navodila za uporabo temeljnih orodij za uspešen študij.
Prav tako imajo študenti pogosto težave z ohranjanjem fokusa in pozornosti. Če si časa ne organizirajo natančno, delajo več stvari hkrati – medtem ko so z zgolj enim ušesom prisotni na spletnem predavanju, preverjajo še elektronsko pošto, skočijo v klepetalnico s prijatelji, pobrskajo po spletu. Organizacija časa je pri izobraževanju na daljavo nujna, še pomembnejša pa je razvitost kompetence: kako se učiti na daljavo.
Torej, študentje pri izobraževanju na daljavo potrebujejo podporo, tako pedagoško, organizacijsko, tehnično in administrativno. Samo s celostno podporo bo izobraževanje na daljavo uspešno, tega se moramo vsi zavedati.
Tehnologije in infrastruktura za izobraževanje na daljavo
Za izobraževanje na daljavo so potrebne primerne tehnologije in ustrezna infrastruktura. (Ne)zmogljivost pasovnih širin smo nedavno že izkusili na lastni koži. Ob lastnem pomanjkanju izkušenj z informacijsko tehnologijo za -izobraževanje na daljavo je past lahko tudi pretirana želja po uvedbi prav vsakega orodja, ki ga najdemo na spletu.
Pozorni in senzibilni moramo biti na digitalni razkorak in neenakost. Vsi študentje na primer nimajo najsodobnejših prenosnih računalnikov in mobilnih naprav.
In še pomembnih vprašanj informacijske varnosti ne smemo zanemariti.
Je visokošolsko izobraževanje zrelo za inovacije in spremembe?
V vrsti visokošolskih ustanov poteka ta hip eksperiment izobraževanja na daljavo z metodo poskusov in napak, ki bo dal določene odgovore. Naloga vseh je, da ta eksperiment temeljito spremljamo in analiziramo, se po zaključku tega obdobja pogovorimo in pogledamo, kako se visokošolsko učenje in poučevanje spreminja.
Vsekakor je dejstvo, da je potrebno klasično visokošolsko izobraževanje inovirati, da je področje visokošolskega izobraževanja zrelo za spremembe in da je potrebno spremeniti tudi našo miselnost. Način, kako bomo uvajanje izobraževanja na daljavo spremljali, preverjali in tudi razumeli odzive na spremembe, bo ključno pri uvajanju izobraževanja na daljavo v prihodnje. Ta eksperiment bo vsekakor obogatil dialog med državo in visokošolskimi ustanovami.
Ali je bolje, da se študentje, ko se kriza umiri, ponovno vrnejo v predavalnice in nadaljujejo, kot da se ni nič zgodilo? Ali pa bo ta eksperiment osnova, da bomo iskali boljše, sodobnejše možnosti in končno oblikovali strategijo uvajanja izobraževanja na daljavo v visoko šolstvo, z upoštevanjem vseh dilem in pasti?
Izobraževanje na daljavo namreč že dolgo ni več stvar tehnologije in opreme, ampak miselnosti.
