Čeprav podjetja veliko vlagajo v različne programe razvoja kompetenc vodij, so raziskave pokazale, da naložbe v te programe niso bistveno izboljšale učinkovitosti vodenja, oz. v kar 70 % niso bili učinkoviti (Gottfredson in Reina, 2020). Kaj je vzrok temu, kaj povzroča, da se vodje srečujejo s podobnimi situacijami, a si jih razlagajo zelo različno in tudi nanje različno odreagirajo?
Vzemimo primer odziva dveh različnih vodij, ki se srečata z enako situacijo (npr. nestrinjanje podrejenega). Prvi vodja lahko situacijo vidi kot grožnjo, ki ovira njegovo avtoriteto; drugi pa kot priložnost za učenje in nadaljnji razvoj. Odgovor na zgoraj postavljeno vprašanje je temelj učinkovitega vodenja = miselnost vodij. Miselnost so miselne leče oz. kognitivne sheme, ki narekujejo, kako vidimo in razlagamo svoj svet. Vpliva na to, kako razmišljamo, čutimo in se obnašamo v dani situaciji. Preprosto, miselnost vodi tisto, kar vodje počnejo in zakaj.
Carol Dweck, profesorica socialne psihologije na univerzi Stanford, je dolga leta preučevala vrste miselnosti in opredelila, da obstajata dve glavni vrsti miselnosti: fiksna miselnost in razvojna miselnost. Vodje s fiksno miselnostjo verjamejo, da sta inteligenca in osebnost nekaj nespremenljivega, saj so talenti prirojeni, meja njihovega razvoja pa je zelo omejena. Na drugi strani pa so vodje z razvojno miselnostjo, ki verjamejo, da se učimo skozi vse življenje, da lahko nove izkušnje, izzivi, spoznanja, celo padci na novo oblikujejo našo inteligenco, značaj in ustvarjalnost.
V desetletjih raziskav je bilo ugotovljeno, da so vodje z razvojno miselnostjo mentalno bolj pripravljeni sprejemati izzive, izkoriščajo povratne informacije, sprejemajo najučinkovitejše strategije reševanja problemov, podrejenim dajejo povratne informacije o razvoju ter si vztrajno prizadevajo doseči cilje. Na drugi strani pa vodje s fiksno miselnostjo ne verjamejo, da trud in vztrajnost naredita razliko. Tudi pri definiranju problema se bodo vodje s fiksno miselnostjo pogosto bolj osredotočali na druge kot pa na dejanski problem. Posamezniki oz. vodje s fiksno miselnostjo bodo verjetno doživljali več neprijetnih čustev, kot so strah (npr. pred neuspehom, spremembami), jeza (npr. obtoževanje drugih) in sram (npr. da so slabši od drugih, da ne zmorejo sami).
Miselnost vodij je torej zelo pomembna za uspeh podjetja in zavzetost zaposlenih, saj vpliva na to, kako vodje sodelujejo z drugimi, kako uspešneje krmarijo spremembe in kako učinkovito opravljajo svoje vodstvene naloge.
