Ob vseh težavah, ki jih beležimo od nastopa pandemije v začetku leta 2020 naprej, se je vendar pokazalo tudi to, da so podjetja ob ustrezni državni pomoči sposobna ohraniti investicije, proizvodnjo in zaposlovanje bolj, kot so to pričakovali instituti in banke, ki se ukvarjajo z gospodarskimi napovedmi.
Z vojno v Ukrajini pa so postale napovedi še bolj tvegane, saj imamo kar nekaj področij, kjer so tveganja srednjeročna in celo dolgoročna. Ob tem, da je vprašanje, koliko zamisli in energije za prilagajanje novemu še imajo podjetja, se tveganja v veliki meri nanašajo na šibko odpornost gospodarstev v razvoju, ki mnogo teže od nas zdržijo probleme z dobavami, še bolj pa so izpostavljena zmanjšanju dobav hrane in npr. gnojil. Takšna pričakovanja bi lahko v prihodnje zmanjšala sedanji optimizem pri potrošnji gospodinjstev in bi lahko določala tudi zastoj pri njihovih naložbah.
Vendar pa ne smemo pozabiti, da smo že ob pojavi pandemije bili priča neslutenim spremembam vseh vrst tehnologij. V resnici je pandemični šok hitrost teh sprememb le še povečal in nič drugače ni tudi z vojno v Ukrajini. Države si seveda belijo glavo, kako preprečiti negativne učinke šokov na gospodarstvo, za gospodinjstva pa je prav, da se zanašajo na nekaj drugega. Najmanj bomo odvisni od nepričakovanih dogodkov, če bomo vlagali v znanje.
Ob splošni dostopnosti do informacij bosta tukaj v ospredju predvsem fleksibilnost in splošne kompetence – za ohranitev svojega položaja na trgu dela se bodo namreč borili tudi drugi in razlika bo prav pri omenjenih dveh lastnostih znanja.
