Ker moč soodločanja in sodelovanja pri upravljanju mest prehaja iz tradicionalnih hierarhičnih oblik v enakopravnejše strukture, v katerih sodelujejo javna uprava, zasebne poslovne iniciative in prebivalci, se spreminja tudi ekonomska politika, ki jo svojim potrebam prilagajajo vsi vpleteni. Digitalne tehnologije, pa tudi spodbudno oblikovani javni prostori, ljudem omogočajo neposredne dogovore o izmenjavi dobrin in storitev, zato posredniki vedno bolj izgubljajo glavno vlogo v tem procesu.
Hkrati pa premišljeni zakonodajni ukrepi in gospodarske pobude lahko pomembno spodbujajo podjetniški razvoj na tistih področjih, ki jih pametna mesta potrebujejo za svoj razvoj in delovanje.
Kadar si različni uporabniki delijo oziroma izmenjujejo določeno dobrino, govorimo o ekonomiji souporabe. Vsak od uporabnikov jo prevzame takrat, ko jo potrebuje, ko pa je ne, jo prepusti drugemu. Če greste na dopust in svoje prazno stanovanje oddate turistom prek portala Airbnb, sodelujete v ekonomiji souporabe. Prav tako, če prek aplikacije Uber poiščete sopotnika za prazne sedeže v avtomobilu. Nekateri posamezniki v souporabo dajo celo svoje lastne avtomobile in porazdelijo stroške vzdrževanja in registracije. O souporabi lahko govorimo tudi takrat, ko je posrednik med različnimi uproabniki podjetje ali organizacija. V Ljubljani si prek podjetja Avantcar meščani in obiskovalci lahko sposojajo električne avotmobile Avant2Go, ali se usedejo na enega od koles Bicikelj, ki jih je po celotnem mestu razporedila Mestna občina. Ekonomija souporabe temelji na želji po zmanjšanju nepotrebne proizvodnje in s tem okoljske obremenjenosti, reduciranju stroškov, ki jih nosi posamezni uporabnik in na zaupanju, ki ga morajo upravičiti vsi udeleženci. V večini primerov jo omogočajo različne digitalne palatforme, ki hkrati zbirajo tudi podatke o uporabnikih, dobrini in uporabi.
Poleg zmanjšanja količine odpadkov in obremenjevanja okolja, sta najpomembnejša rezultata krožnega gospodarstva sprememba življenjskega sloga končnih uporabnikov in novi pristopi k oblikovanju in proizvodnji, ki že upoštevajo razgradnjo in reciklažo. Če smo bili prej vajeni zavreči vsako pokvarjeno, strgano, poškodovano, neuporabno stvar, jim v krožni ekonomiji poskušamo s popravili, obnovami, recikliranjem in predelavo vdihniti novo življenje. Koncept je neposredni odziv na posledice divje industrializacije in nebrzdanega potrošništva, ki se odražata v škodljivih vplivih na življenjski prostor. Krožno gospodarstvo narekuje proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, recikliranje obstoječih, tudi odpadnih materialov in zniževanje količine odpadkov proti ničelni stopnji (zero waste).
V Sloveniji so se zero waste strategiji, ki jo izvaja organizacija Ekologi brez meja, zavezale občine Vrhnika, Borovnica, Log-Dragomer, Bled, Gorje, Radovljica, Slovenske konjice in Mestna občina Ljubljana.
V devetih slovenskih krajih že delujejo Centri ponovne uporabe, kjer ljudje lahko po simbolični ceni prodajo ali kupijo različne rabljene predmete. Zanimiva projekta krožnega gospodarstva sta Knjižnica reči, v kateri si člani lahko izposojajo donirane predmete, ki jih potrebujejo le občasno ter javna delavnica Anselma, kjer potekajo različne delavnice in tečaji oblikovanja in šivanja oblačil, hkrati pa deluje tudi kot skupnostna šivalnica, kjer si vsak lahko najame prostor in opremo.
Koncept distribuirane ekonomije se je razvil kot odgovor na velike centralizirane finančne in industrijske komplekse, ki težje vzpostavljajo stik z lokalnimi skupnostmi, potrebujejo veliko časa za prilagajanje tehnološkemu napredku in ne zmorejo delovati drugače kot po hierarhičnem “od zgoraj navzdol” principu. Prehitevati so jih začela manjša in fleksibilnejša podjetja, ki se povezujejo na tehnoloških platformah in delujejo iz lokalnega okolja. Ker zagotavljajo boljše pogoje dela, praviloma pritegnejo visokokvalificirano delovno silo, ki ima večji potencial za raziskovanje in razvoj naprednejših produktov. Z delovanjem na področjih visokih tehnologij praktično ne obremenjujejo okolja, kar spet pomeni boljšo kakovost življenja na lokalni ravni, zmanjša pa tudi beg možganov, saj pronicljivi posamezniki lahko iz domače regije delujejo na svetovni ravni.
Gospodarstvo postane bolj stabilno, saj se nič več ne zanaša na velike korporativne stebre, ampak temelji na povezanem sistemu malih podjetij, ki se ob morebitnem neuspehu posameznih vej lahko hitro prerazporedi na zdrave celice. Po principu distribuirane ekonomije v pametnih mestih, med drugimi tudi v Idriji, razvijajo energetska omrežja, v katerih vir energije ni le elektrarna, ampak med seboj povezani manjši proizvajalci, ki energijo pridobivajo iz obnovljivih virov, kot so sončna energija, odpadni materiali, veter in podobno. Presežek proizvedene energije lahko celo prerazporejajo ali hranijo za primere večjih izpadov. Po principu distribuirane ekonomije deluje tudi tehnologija podatkovnih blokov (blockchain), ki za zagotavljanje integritete podatkov uporablja mrežo medsebojno povezanih računalnikov, namesto da bi jih potrjevala in nadzorovala centralizirana avtoriteta. Najbolj znan primer uporabe tehnologije blockchain so kriptovalute (Bitcoin ipd.), digitalni denar, ki nima materializirane oblike in ga ne regulirajo finančne institucije.
Viri:
