Samoregulacija učenja je eden od ključnih dejavnikov uspešnega izobraževalnega procesa, še posebej v sodobnem učnem okolju, ki vse bolj vključuje digitalne in interaktivne pristope. Gre za proces, v katerem posamezniki načrtujejo, spremljajo in vrednotijo svoje učne strategije ter vedenje, da bi dosegli zastavljene cilje. Teoretični temelji samoregulacije učenja, kot jih navaja B. J. Zimmerman, vključujejo kognitivne, metakognitivne in motivacijske komponente, ki skupaj omogočajo učinkovito samostojno učenje.
Na DOBA Fakulteti smo v okviru predmeta Uvod v pedagoško psihologijo pri dodiplomskem visokošolskem programu Uporabna psihologija raziskali učinkovite strategije za spodbujanje študentov k izboljšanju učnih dosežkov in razvoju veščin samoregulacije. Raziskava, izvedena med 97 študenti v šolskem letu 2022/23, ki so se izobraževali na daljavo, je izpostavila pomen spodbujanja samozavedanja, refleksije in pridobivanja povratnih informacij v procesu učenja.
Pomen praktičnih dejavnosti za razvoj samoregulacije
Študenti so pri predmetu sodelovali v dejavnostih, ki so vključevale analizo video posnetkov njihovih timskih srečanj. Te dejavnosti so jim omogočile prepoznavanje močnih in šibkih točk v njihovem sodelovanju ter spodbudile samozavedanje in aktivno učenje skozi refleksijo. Poleg tega so študenti skozi pisne naloge in refleksivne dnevnike ocenjevali svoje delo, identificirali svoje prednosti in slabosti ter razmišljali o možnostih izboljšanja. Mentorjeva povratna informacija je igrala ključno vlogo pri pomoči študentom, da so bolje razumeli svoje napake in priložnosti za napredek. Uporaba razširjenih ocenjevalnih shem je dodatno pripomogla k jasni identifikaciji učnih ciljev in k bolj strukturirani povratni informaciji, ki jo je bilo mogoče neposredno uporabiti za izboljšanje.
Udeležba na webinarjih se je izkazala kot pomemben dejavnik, saj so študenti z večjim zanimanjem za dodatno učenje pogosteje dosegali boljše rezultate. Webinarji so omogočili poglobljeno razpravo o vsebinah in praktično povezovanje znanja, kar je spodbujalo motivacijo za nadaljnje učenje. Poleg tega so študenti razvijali tudi veščine timskega dela, ki so bile ključnega pomena za uspeh pri skupinskih projektih in nalogah.
Vpliv refleksije in povratne informacije na učne dosežke
Rezultati raziskave so pokazali zmerno pozitivne povezave med samorefleksijo, povratno informacijo in dosežki študentov. Samorefleksija, ki pomeni proces globokega razmisleka o lastnih izkušnjah, vedenju in dosežkih, omogoča posameznikom, da prepoznajo svoje prednosti in slabosti ter na podlagi tega prilagodijo svoje delovanje. Študenti, ki so aktivno sodelovali v refleksivnih dejavnostih in so prejeli podrobno povratno informacijo, so pokazali boljšo sposobnost prilagajanja učnih strategij, kar se je odrazilo v njihovih dosežkih. Analiza video posnetkov timskih srečanj je razkrila, da študenti, ki so se bolj zavedali svojih prednosti in slabosti, laže prispevajo k uspešnemu sodelovanju v skupinah.
Kljub temu so rezultati pokazali, da samorefleksija morda ni edini dejavnik, ki vpliva na uspešnost timskega dela, saj so bili nekateri rezultati manj izraziti od pričakovanih. Pomanjkanje močnih statističnih povezav v določenih primerih nakazuje na potrebo po nadaljnjem raziskovanju teh odnosov.
Učni proces kot vseživljenjska priložnost
Integracija teoretičnega znanja s praktičnimi izkušnjami, podprta z video povratno informacijo, samorefleksijo in mentorjevo povratno informacijo, se je izkazala kot učinkovit pristop za izboljšanje samoregulacije učenja in akademskih dosežkov. Pridobljene izkušnje kažejo, da kombinacija teh metod omogoča razvijanje kompetenc za vseživljenjsko učenje.
Samoregulacija učenja, kot jo opredeljujejo raziskave, vključuje sposobnost posameznikov, da načrtujejo, spremljajo in prilagajajo svoje učne strategije glede na zastavljene cilje. To vključuje ne le obvladovanje kognitivnih procesov, temveč tudi motivacijske in čustvene vidike, kar omogoča večjo avtonomijo pri učenju. Dodatno spodbujanje interakcije in sodelovanja preko webinarjev lahko služi kot učinkovit način za izboljšanje študentske angažiranosti in učne motivacije.
Vendar pa pomanjkanje močnih povezav med določenimi spremenljivkami opozarja na kompleksnost interakcij med različnimi dejavniki, ki vplivajo na učni proces. Nadaljnje raziskave bi lahko razjasnile, kako specifične komponente, kot so povratna informacija in refleksija, prispevajo k izboljšanju samoregulacije. Naša raziskava ponuja vpoglede, ki jih lahko izobraževalne institucije uporabijo za prilagoditev svojih strategij poučevanja in podpore študentom pri izobraževanju na daljavo.
Literatura in viri
