Odprti učni viri (OER) so del gibanja za odprto izobraževanje (open education), ki predpostavlja dostop do znanja in priložnosti za izobraževanje za vse in brez omejitev (Bregar, Zagmajster in Radovan, 2020). V zadnjih letih OER vse bolj pridobivajo na veljavi, povečuje se njihovo število, izboljšuje dostopnost in kakovost. Za izvajanje kakovostnega e-izobraževanja postaja uporaba OER nepogrešljiva praksa.
Kaj pravzaprav so OER?
OER so digitalni izobraževalni viri, ki so brezplačno in prosto dostopni vsem, z namenom da te vire uporabljajo, izmenjujejo, kombinirajo, prilagajajo in nadgrajujejo pri učenju, poučevanju in raziskovanju (Orr, Rimini in van Damme, 2015). OER naj bi bili objavljeni v formatih oz. na nosilcih, ki omogočajo čim enostavnejši dostop, uporabo, (pre)urejanje in predelavo (Keller in Mossink, 2008).
Glede na omenjeni definiciji lahko kot prave OER smatramo zgolj tisto gradivo, ki dovoljuje uporabo v najširšem smislu odprtosti, vključno s spreminjanjem in predelavo. Nekateri strokovnjaki pa OER pojmujejo nekoliko širše, npr. kot vso gradivo, ki ga študenti in učitelji lahko prosto uporabljajo brez plačila avtorskih honorarjev ali licenčnin (Kanwar in Uvalić-Trumbić, 2015). V skladu s to opredelitvijo lahko kot OER smatramo tudi tisto gradivo, ki dovoljuje zgolj brezplačno uporabo in distribuiranje izvirnega dela, brez spreminjanja in predelav.
OER so praviloma opremljeni z licencami Creative Commons (CC), ki določajo različne načine uporabe avtorskega gradiva. Obstaja šest CC licenc.
Vse zahtevajo priznanje avtorstva izvirnega dela, razlikujejo pa se v naslednjih vidikih oz. njihovih kombinacijah:
1) dovoljenje za komercialno ali nekomercialno uporabo/distribucijo gradiva,
2) dovoljenje za spreminjanje oz. predelavo gradiva in
3) zahteva za deljenje predelanega gradiva pod istimi pogoji (slika 1).
Glede na zgoraj predstavljene opredelitve OER in značilnosti posameznih CC licenc lahko načine dela z OER uvrstimo v štiri skupine:
Osnovni način dela z OER omogoča tisto gradivo, ki je opremljeno s prvo ali četrto CC licenco. Četrta se od prve razlikuje v tem, da omogoča tudi komercialno rabo/distribuiranje izvirnega gradiva. Napredni in zahtevni način dela z OER pa omogoča tisto gradivo, ki je opremljeno s CC licenco, ki dovoljuje tudi predelavo. To so druga, tretja, peta in šesta CC licenca. Druga in peta licenca obe zahtevata deljenje predelanega gradiva pod istimi pogoji (torej pod enako CC licenco), med seboj pa se razlikujeta po dovoljenju za komercialno rabo predelanega gradiva. Tretja licenca ne zahteva deljenja pod istimi pogoji, dovoljuje pa samo nekomercialno rabo gradiva. Šesta licenca zahteva zgolj priznanje avtorstva, dodatnih omejitev pa ne postavlja.
Opisani štiri načini dela z OER sovpadajo s klasifikacijo 3A – Adopt, Adapt, Author (Prince George's Community College, b.d.). Osnovni način pomeni, da zgolj »prevzamemo« in uporabimo obstoječe gradivo v izvirniku (Adopt). Napredni in zahtevni način se nanašata na predelavo obstoječega gradiva (Adapt), kompleksni način pa se nanaša na pripravo oz. avtorstvo novega gradiva (Author).
Na DOBA Fakulteti, vodilni zasebni visokošolski ustanovi na področju izvajanja online študija v JV Evropi, smo prepoznali pomen in potrebo po uvajanju OER v pedagoški proces. V procesu postopne nadgradnje modela online študija (projekt Master plan) posebno pozornost namenjamo segmentu OER. Tako smo za visokošolske učitelje že izvedli usposabljanje in pripravili materiale za uvajanje OER v posamezne predmete.
Uvajanja se lotevamo sistematično in postopno. V prvi fazi od visokošolskih učiteljev pričakujemo vsaj uporabo na osnovni ravni, torej uporabo in distribuiranje izvirnega gradiva brez spreminjanja, predelave. Hkrati pa visokošolske učitelje spodbujamo, da posežejo tudi po drugih načinih dela z OER, predvsem po prevodih tujega gradiva v slovenski ali hrvaški jezik. Ocenjujemo, da bomo s sistematičnim uvajanjem in uporabo OER v srednjeročnem obdobju pomembno dvignili kakovost učnih gradiv in s tem zadostili visokim pričakovanjem študentov glede predpisanega učnega gradiva.
Viri:
Bregar, L., Zagmajster, M., Radovan, M. (2020). E-izobraževanje za digitalno družbo. Andragoški center Slovenije. https://www.acs.si/digitalna-bralnica/e-izobrazevanje-za-digitalno-druzbo/
Keller, P. in Mossink, W. (2008). Reuse of material in the context of education and research. Países Bajos: Creative Commons Nederlands.
Kanwar, A. in Uvalić-Trumbić, S. (2015). A Basic Guide to Open Educational Resources (OER). Pariz, Vancouver: UNESCO and Commonwealth of Learning. http://wayback.archive-it.org/10611/20160904202756/http://unesdoc.unesco.org/images/0021/002158/215804e.pdf
Prince George's Community College. (b.d.). Library and Learning Resources. https://pgcc.libguides.com/c.php?g=254590&p=1698213
Orr, D., Rimini, M. in van Damme, D. (2015). Open Educational Resources: A Catalyst for Innovation, Educational Research and Innovation. Pariz: OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/9789264247543-en
